SPOROČILO ZA MEDIJE

NOVINARSKA KONFERENCA, BLEJSKI GRAD, 17. junij 2021

NAMESTO UVODA
Matjaž Završnik

V Zavodu za kulturo Bled smo se v preteklem desetletju prioritetno posvečali predvsem investicijam v prenovo objektov, ki jih imamo v upravljanju. Na tak način smo uspeli v celoti prenoviti predvsem Blejski grad in kongresno kulturni center Festivalna dvorana. V skladu z našim poslanstvom in predvsem v želji, da poskrbimo tudi za vsebinsko plat dogajanja v teh objektih, smo se podali na novo pot. Zasnovali smo dolgoročni projekt »Novembrski opus,« katerega bistvo je v tem, da želimo vsako leto kompleksno predstaviti osebo, ki je bila pomembna za Bled, njegovo podobo in razvoj. Zaradi virusa smo se na to pot lahko podali pol leta kasneje kot načrtovano.

Prva oseba, ki smo jo želeli izpostaviti, je lani preminula akademska slikarka in častna občanka Bleda gospa Melita Vovk. Njena široka paleta ustvarjalnosti je morda predlogo ostajala skrita za zidovi njenega domovanja. Vseeno pa smo lahko zadovoljni, da smo predvsem v soglasju in s sodelovanjem njene hčerke, akademske slikarke Ejti Štih, seveda pa tudi ostalih soustvarjalcev prišli do trenutka, ko gospo Melito in njeno delo slovenski javnosti predstavljamo morda najširše in najbolj kompleksno do sedaj. Ponosni smo, da je bila naša sokrajanka in upamo, da smo se ji s to predstavitvijo vsaj delno oddolžili za njeno delo in njen odnos do našega Bleda.

Iskreno upam, da bomo z našim projektom lahko nadaljevali tudi v bodoče in se vsako leto na enak ali podoben način lahko posvetili ljudem, ki so s svojim delom Bledu dali svoj prispevek k njegovi celoviti prepoznavnosti.

OBLIKOVANJE KNJIŽNEGA KOMPLETA, KONCEPT VELIKE BLEJSKE RAZSTAVE IN DIGITALIZACIJA UMETNIŠKE ZAPUŠČINE MELITE VOVK
Andreja Završnik

Dejstva, da je umetniška zapuščina Melite Vovk je bogata in raznorodna se je zagotovo kdo zavedal že za časa njenega življenja. A naneslo je, da se je preteklo poletje, potem ko jo je po njeni smrti zbrala in uredila njena hči Ejti Štih, z vso svojo razsežnostjo razkrila tudi meni. Iz ideje, da na Zavodu za kulturo Bled umetnico počastimo z mesečno razstavo v Galeriji STOLP na Blejskem gradu, se je razvil projekt velike blejske razstave Melita VOVK osebno, ki danes javnosti na osmih razstaviščih na ogled postavlja preko 500 originalov, pri čemer je zajeten del razstavljenih del javnosti predstavljen prvič, razstavo pa je pospremil tudi izid istoimenskega knjižnega kompleta, ki življenje in delo umetnice razkriva na kar 560 straneh.

Zakladnico, ki jo je skrivalo podstrešje blejske vile je Ejti uredila po tematskih sklopih, ki sva jih razporedili po osmih razstaviščih – malo glede na karakter razstavišča, malo glede na prostorske zmogljivosti. Sklop gledališča, lutk in televizije ter portrete PEN je pred tem že podarila pristojnim institucijam. Izbor za grafiko je pripravila Ana Marija Kunstelj. Poleg vseh njenih znanih del in del velikega formata, pa so se za neprecenljivo dediščino izkazali tudi na prvi pogled nepomembni, postarani in tudi zmečkani papirčki, ki so nekakšen intimni dnevnik v (izvrstni) risbi – prav to pa je tisto, kar je glavni koncept projekta: Melito Vovk javnosti predstaviti osebno, od blizu, izven akademskih silnic, kot vizionarko, (hudomušno) raziskovalko in človeka, ki sveta ne razume le na prvo žogo. »Na pogrebu mame ni zvenel otožni pevski zbor, temveč sta igrali trobenta in klavir Luisa Armstronga in temu sledi tudi koncept razstave in knjižnega kompleta: raznoliko, veselo in nezakompleksano.« je ob priliki rekla Ejti.

Tekom priprav za razstavo je največji zalogaj predstavljala digitalizacija njenega dela, pri čemer sem digitalizirala in tehnično obdelala preko 2000 del. Ves čas smo imeli idejo, da sočasno pripravljamo tudi digitalni arhiv in ravno to je poleg razstave in knjižnega kompleta tretje veliko bogastvo za pomoč pri vseh nadaljnjih študijah, obravnavah in nenazadnje za spomin.

Kreacija vizualne podobe projekta je predstavljala precejšen izziv, saj se ni enostavno odločiti kaj pri tako bogatem in raznovrstnem opusu izpostaviti kot vodilni motiv. Osnovni znak gradita Melitin črtni avtoportret iz leta 1973 in podpis, je vizualno neobremenjen in ne sugerira neke specifične smeri. Sekundarni motiv tvorijo izseki iz njenega barvnega fantastičnega pejsaža, predstavljajo pa barvitost njenega izraza in delovanja na številnih različnih področjih. Motiv dopolnjujeta še element rokopisa, ki simbolizira Melitino naravno potrebo po dokumentiranju, zapisovanju in črne pike v rastru, ki pa simbolizirajo na njeno delo, objavljeno v tisku, saj vemo da je ilustrirala preko 80 knjig in v časopisju objavila številne ilustracije, karikature, ganljivke, humoreske in portrete.

Kreacija knjižnega kompleta je bila zaradi kompleksnosti Melitinega opusa zelo zahtevno delo in predvsem na začetku in na koncu je bilo v veliko pomoč čezoceansko sodelovanje z Ejti, ki je velikodušno prispevala z idejami, mnenji in izostrenim likovnim očesom. Časovnica priprave knjige je bila tesna, tako za avtorje prispevkov kot na koncu tudi zame. Avtorji so s pripravo prispevkov pričeli v sredini februarja, istočasno sem jaz digitalizirala dela, za lekturo in grafično postavitev knjižnega kompleta je bilo na koncu le štiri tedne časa, kar je za pričujoči obseg noro dejstvo, ampak vsem skupaj je uspelo nemogoče.

Koncept knjižnega kompleta je ločen na dva sklopa – življenje in delo. Prva knjiga, Biografija umetnice 1928 – 2020 na 180 straneh z bogatim slikovnim gradivom predstavi življenje Melite, druga knjiga, Ustvarjanje pa predstavlja zbirko strokovnih prispevkov na temo njenega ustvarjanja na različnih področjih. Druga knjiga je bila z oblikovalskega vidika še posebej zahtevna, saj v ospredje postavlja bogate slikovne galerije markantnih in vsebinsko bogatih del avtorice na kar devetih področjih dela. Temu ob bok je bilo treba postaviti še knjižnemu kompletu lastno identiteto in strukturo in nekako se je sestavilo. Če sem v notranjosti knjig ostala diskretna in prepustila prostor opusu, pa sem si več igrive svobode dovolila pri oblikovanju naslovnic. Naslovnici sta oblikovani kot dopolnjujoči se par dveh avtoportretov, pri čemer oljni portret biografije simbolizira pestro življenje, »žmoht«, karakter, … drugi, črtni avtoportret pa s svojo monokromatsko in izčiščeno karikaturo daje kreativni prostor njenemu umetniškemu izrazu. Iskrivo skrivnost pa skriva tudi papirni omot, ki knjigi povezuje v celoto.

BIOGRAFIJA IN POUDARKI
Lidija Pavlovčič

Biografijo o likovni umetnici Meliti Vovk sem zasnovala tako, da se v njej prepletata njeno osebno življenje in ustvarjalno delo. Prek tega prepleta sem v ozadju skicirala okoliščine, v katerih je odraščala na svetovljanskem Bledu v času Kraljevine Jugoslavije, se izobraževala med drugo svetovno vojno in po njej ter kako je ustvarjala v nekdanji Jugoslaviji in nazadnje v samostojni Sloveniji. Glavni vir za zgodbe in anekdote, povzete v tej biografiji, so njeni dnevniki ter pogovori s hčerko Ejti in sestro Dudi.

Da je bila v vseh pogledih izjemno zanimiva osebnost, sem zaslutila že prej, preden sem jo začela poglobljeno spoznavati prek dnevnikov. Leta 2015, ko je imela zadnjo samostojno razstavo v ljubljanski bežigrajski galeriji, sva se o njeni likovni poti pogovarjali za Sobotno prilogo Dela. Ko sem jo prosila za intervju, se je čudila vabilu in se v svoji skromnosti malce izmotavala, češ da je nihče več ne pozna in da ne ve, koga to, kar bi povedala, sploh še zanima. Ko pa je le privolila, me je njena zanimiva pripoved osupnila. Kljub letom, takrat je bila namreč stara že 87 let, me je presenetila z odličnim spominom in lucidnostjo pri presoji aktualnih dogodkov. Po objavi intervjuja mi je priznala, da je zadovoljna z odzivom, predvsem z odzivom Blejcev, njenih someščanov. Ko pa sem letos sprejela povabilo za pisanje njene biografije in dostop do njenih dnevnikov, se je moj prvi vtis o Meliti Vovk kot karizmatični, predvsem pa zelo svojski umetniški osebnosti potrdil.

Dnevnike je začela pisati leta 1936 in ostala zvesta tej navadi skoraj do konca svojega življenja, natančneje do leta 2018, ko je napisala zadnje zapise. Kakšno leto je za svoje osebne izpovedi porabila več zvezkov, potem pa je imela obdobja, ko ni napisala skoraj nič, razen kake zabeležke datuma na list papirja, ki ga je zataknila nekam med starejše dnevnike. Ko sem med njenimi zapisi iskala podatek, kdaj se je ločila od prvega moža, gledališčnika Bojana Štiha, tega v dnevniških zapisih ni bilo nikjer. Tudi v uradnih biografijah ga ni bilo, nazadnje sem našla list za leto 1975, na katerem je kratko zabeležila: ločitev 10. julija 1975 v Ljubljani. Svojim dnevnikom vsega ni zaupala, kar je odkrito zapisala v uvodu k prvemu dnevniku. Napisala je le tisto, kar bi lahko bral kdorkoli, če bi po naključju naletel na njen zvezek, a hkrati je namignila, da bo svoje najbolj intimne izpovedi pisala drugje. Zato se sprašujem, ali so nekje skrbno skriti še kakšni njeni dnevniki, ki jih ni videlo še nobeno oko.

Za posebne dogodke, tiste, ki so ji pomenili največ, je odprla posebne dnevnike. Takšno pozornost je namenila svojim študijskim potovanjem po Evropi in kasneje obiskom hčerke Ejti v Boliviji.

Kaj me je presenetilo pri njenih dnevniških izpovedih? Najprej to, da se je že pri osmih letih zavedala, da je zapisana umetnosti, da je umetnost njeno življenjsko poslanstvo. Že v prvem dnevniku je zapisala, da »umetnik prejme od narave dar umetnosti – zlato posodo, da iz nje deli skrivnost. Ta skrivnost je sok, ki teče skozi srce in se čisti v jezeru duše. Kdor pije iz keliha umetnosti, naj, naj pomni, da njen sok ni za okrepilo telesa, pač pa za okrepilo duše«. Drugo presenečenje, ki ga razkrivajo dnevniki, je njen talent za pisanje. Izražala se je bogato, sočno in duhovito. Ljudi, dogodke in opažanja je znala z besedo naslikati v živih barvah in ostrih tonih ter s pridihom humorja. Zato se njeni zapisi berejo kot dobra literarna zgodba. Lahko bi postala tudi pisateljica.

Preseneča tudi njen stil pisanja in čemu je namenjala pozornost v zapisih. Recimo, ko opisuje Armstrongov koncert, ki ga je poslušala leta 1952 v Munchnu, sredi zanimivega zapisa o koncertnem vzdušju na lepem vtakne v zapis številke o cenah živil v Nemčiji in zaslužkih različnih poklicev, nato pa nadaljuje s sočnim popisom koncerta. Ta primer ponazarja njen miselni tok pri pisanju dnevnikov. Kar ji je šinilo v glavo, je pač zapisala. Največje presenečenje tega zapisa pa je, da vse skupaj deluje kot celovita slika.

Ker je odraščala na Bledu, ki je bil pred vojno mondeno letovišče, vabljivo za kronane glave in vplivne ljudi iz Evrope, ji je bila odprtost v svet položena v zibko. Znala je izrabiti priložnosti, ki jih je nudil svetovljanski Bled. Tu je leta 1952 spoznala britanskega pisatelja Lawrenca Durrella, čigar dela so popularna še danes (na primer Aleksandrijski kvartet). Prav Durrell ji je pomagal pri premagovanju ovir pred njenim prvim potovanjem v tujino iz tedanje zaprte socialistične Jugoslavije. Menda sta Melita in Durrell tudi po tem letu ostala v prijateljskih stikih, ostaja pa uganka, ali so njuna pisma ohranjena in če so, potem kje jih poiskati. V potepanjih in študijskih potovanjih po Holandiji, Franciji in Angliji je z lahkoto navezovala stike s slavnimi umetniki, denimo s Henryjem Moorom ali Josephom Beuysem.

SREČANJE Z MELITO VOVK OSEBNO
Ana Marija Kunstelj

Nobena pustolovščina ni prava, če ni čudovita, navdihujoča, polna presenečenj, pa tudi kaka preizkušnja, nevarnost, zanka ali uganka mora biti prisotna, da se za vedno vtisne v spomin. Taka pustolovščina je raziskovanje Melitinega umetniškega opusa.

Sem mislila, da Melito Vovk poznam? Vsaj malo? Motila sem se. In motijo se skoraj vsi tisti, ki tako mislijo. Verjeno je sicer več takih, ki je po krivem sploh ne poznajo. Namen te knjige – obeh knjig – je ravno to: srečanje z Melito Vovk in njenim ustvarjanjem. Osebno.

S pomočjo hčere Ejti Štih, ki je urejala zapuščino julija 2020 preminule »čebelarke podob«, kot jo je v svojem Zamirajočem sonetu za Melito Vovk poimenoval Boris A. Novak, se je odgrnila zavesa in odprla se je skrinja zakladov. Občutek ob srečanju z materijo njene zapuščine je še najbolj podoben občutku otroka, ki odkrije, da ima soba z igračami še ena vrata, za njimi pa je še ena soba z igračami, in glej, tudi ta soba ima še ena vrata …

Zagato raziskovalcev njenega opusa je napovedala že sama v besedilu za katalog razstave ob 20-letnici ustanovitve Skupine 53, ki je bila leta 1973 v Mestni galeriji Ljubljana: »Moja likovna prizadevanja […] so se porazgubila vsepovsod, tako, da jih ni nikjer. Brez sistema, brez dokumentacije, brez zbirateljske vneme za ohranitev.« Veliko več pojasnil ni potrebnih …

Osnova za pričujočo knjigo je njena zapuščina, ki je radovedne oči pričakala v mapah in škatlah (brez sistema in brez dokumentacije). Predstavitev še zdaleč ni popolna – za to, da se njen opus natančno obravnava, tudi z vso periodiko in iskanjem pravih letnic, je še ogromno prostora. Pa vendar smo se avtorji prispevkov v omejenem času potrudili, da bi Melito Vovk prikazali z vsemi vejami njenega umetniškega ustvarjanja, z vso raznolikostjo, svobodomiselnostjo, razgledanostjo, pogumom in neverjetnim talentom. Osebno. Veliko k razumevanju njenega ustvarjanja pripomore izčrpna biografija izpod peresa Lidije Pavlovčič; bere se kot roman. Veliko delo so opravili še Tatjana Pregl Kobe, Tea Rogelj, Edi Majaron, Marko Kočevar in Janez Fajfar. Nekatera področja so bolje dokumentirana, nekatera slabše, nekatera v opusu zasedajo več prostora kot druga, temu se prilagajajo tudi poglavja v knjigi.

Knjigi spremljata razstavo Melita VOVK osebno, na Bledu in v Ljubljani junija in julija 2021, a nista katalog k razstavi, saj delno obravnavata tudi gradivo, ki na razstavi ni prikazano. Ideja o manjši blejski razstavi je zrasla v razstavo na osmih prizoriščih in obsežno publikacijo. Pustolovščina, pač. Predstavljam si, da bi bila Melita vesela.
Za ta podvig je bil potreben pogum Zavoda za kulturo Bled, zaupanje Ejti Štih, neskončne ure neutrudnega dela, vztrajnosti in potrpežljivosti koordinatorke projekta in oblikovalke Andreje Završnik ter pripravljenost na delo z neukrotljivo materijo in kratkimi roki vseh piscev besedil. Mislim, da smo vsi bogatejši ob srečanju z Melito VOVK – osebno.

Zavod za kulturo Bled