Ejti Štih se je rodila v Sloveniji 25. novembra leta 1957. Študirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1982 živi in dela v mestu Santa Cruz de la Sierra v Boliviji.
Na svoji umetniški poti se je podajala na področja slikarstva, kiparstva, keramike, grafike in inštalacij, ilustrirala je knjige in oblikovala številne plakate , kostume in scenografijo za petdeset gledaliških postavitev kot tudi kostume za karneval.
V štiridesetih letih ustvarjanja je pripravila več kot sedemdeset samostojnih razstav v Sloveniji, Boliviji, Italiji, Franciji, Španiji, ZDA, Panami, Belgiji, Čilu, Argentini, na Kubi, v Nemčiji, Peruju, Braziliji, na Portugalskem in na Nizozemskem.
Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah in mednarodnih bienalih. Njena dela najdemo v zasebnih in javnih zbirkah po celem svetu. Od leta 2005 je kulturni vodja, soustanoviteljica in prostovoljna ravnateljica Umetniške galerije Manzana 1 Espacio de Arte v Santa Cruzu v Boliviji.
NAGRADE
Študentska Prešernova nagrada za litografijo, Ljubljana, Slovenija (1981)
Borštnikova nagrada za najboljšo scenografijo, Maribor, Slovenija (1982)
Najboljša stojnica, nagrada Fexpo, Santa Cruz, Bolivija (2006)
SLIKARSTVO
Prva nagrada na 35. natečaju Pedra Dominga Murilla, La Paz, Bolivija (1987)
Druga nagrada na natečaju Univerze Gabriela Renéja Morena, Santa Cruz, Bolivija (1988)
Tretja nagrada na 21. natečaju, Mestna razstava likovnih umetnosti 14. september, Cochabamba, Bolivija (1988)
Prva nagrada na natečaju Mutual, La Paz, Bolivija (1990)
Prva nagrada na Umetnostnem bienalu, Santa Cruz, Bolivija (1993)
Najboljša tuja razstava, nagrada kritike, Viña del Mar, Čile (1997)
Nagrada na mednarodnem natečaju Hungertüch, Misereor, Nemčija (2013)
KERAMIKA
Častno priznanje na Prvi razstavi sodobne keramike, Goethejev inštitut, La Paz, Bolivija (1988)
Prva nagrada na Umetnostnem bienalu, Santa Cruz, Bolivija (1993)
RISBA
Prva nagrada na Tretjem natečaju likovnih umetnosti konzulata republike Argentine, Cochabamba, Bolivija (1987)
Prva nagrada na 36. natečaju Pedra Dominga Murilla, La Paz, Bolivija (1989)
PLAKAT
Prva nagrada na Narodnem natečaju OCIC Filmski festival Srebrni plamen, Santa Cruz, Bolivija (1990)
Prva nagrada na narodnem natečaju Conacine, La Paz, Bolivija (1994)
AKVAREL
Prva nagrada na natečaju Maria Mercada Vaca Guzmána, La Paz, Bolivija (1994)
MURAL
Prva nagrada na natečaju Transredes, Santa Cruz, Bolivija (2001)
PRIZNANJA
Osebnost leta, kot soustanoviteljica umetniške galerije Manzana 1 Espacio de Arte, časopis El Deber, Santa Cruz, Bolivija (2006)
Mojon con cara (Mejnik z obrazom), priznanje za umetniško pot, ki ga podeljuje UTEPSA; Zasebna tehnološka univerza v Santa Cruz, Bolivija (2012)
Priznanje uglednim meščankam Santa Cruz, ki ga podeljuje Civilni odbor za ženske (2013)
Mestna nagrada za zasluge v kulturi kot ravnateljica umetniške galerije Manzana 1 Espacio de Arte, Santa Cruz, Bolivija (2015)
Nagrada Gunnarja Mendoze Ministrstva za kulturo za upravljanje umetniške galerije Manzana 1 Espacio de Arte, La Paz, Bolivija (2017)
Imenovana za Častno konzulko Republike Slovenije v Boliviji, Santa Cruz, Bolivija, 2021
Ejti Štih was born in Slovenija, on 25th November 1957. She studied at the Academy of Fine Arts in Ljubljana. Since 1982 she has been living and working in Santa Cruz de la Sierra, Bolivia.
Throughout her artistic career, she has been involved in painting, sculpture, ceramics, graphics and installation, and has also illustrated books, designed numerous posters, costumes and scenes for fifty theatrical productions, as well as costumes for the carnival.
In forty years of artistic endeavours, Ejti has held more than seventy independent exhibitions in Slovenia, Bolivia, Italy, France, Spain, the USA, Panama, Belgium, Chile, Argentina, Cuba, Germany, Peru, Brazil, Portugal and the Netherlands.
She has also participated in many group exhibitions and international biennials. Her works are in private and public collections around the world. Since 2005 Ejti Štih has been the director of culture, co-founder and volunteer director of the Manzana 1 Espacio de Arte art gallery in Santa Cruz, Bolivia.
AWARDS
Student Prešeren Award for Lithography, Ljubljana, Slovenia (1981)
Borštnik Prize for Best Stage Design, Maribor, Slovenia (1982)
Fexpo Best Stand Award, Santa Cruz, Bolivia (2006)
PAINTING
First prize in the 35th edition of the Pedro Domingo Murillo Salon, La Paz, Bolivia (1987)
Second prize in the Gabriel René Moreno University Contest, Santa Cruz, Bolivia (1988)
Third prize in the 21st edition of September 14 Municipal Fine Arts Exhibition Contest, Cochabamba, Bolivia (1988)
First prize in the Mutual Contest, La Paz, Bolivia (1990)
First prize in the Arts Biennial, Santa Cruz, Bolivia (1993)
Jury Award for Best Foreign Exhibition, Viña del Mar, Chile (1997)
Prize at the international arts competition Hungertüch, Misereor, Germany (2013)
CERAMICS
Honorary mention at the First Exhibition of Contemporary Ceramics, Goethe Institute, La Paz, Bolivia (1988)
First prize at the Art Biennial, Santa Cruz, Bolivia (1993)
DRAWING
First prize at the 3rd edition of Fine Arts Competition by the Consulate of Argentina, Cochabamba, Bolivia (1987)
First prize in the 36th edition of the Pedro Domingo Murillo Salon, La Paz, Bolivia (1989)
POSTER
First prize at the national OCIC ‘Silver Blaze’ Film Festival, Santa Cruz, Bolivia (1990)
First prize at the Conacine national competition, La Paz, Bolivija (1994)
WATERCOLOUR
First prize at the Maria Mercada Vaca Guzmána Contest, La Paz, Bolivia (1994)
WALL MURAL
First prize in the Transredes competition, Santa Cruz, Bolivia (2001)
RECOGNITIONS
Person of the Year, as a co-founder of the Manzana 1 Espacio de Arte art gallery, El Deber newspaper, Santa Cruz, Bolivia (2006)
Mojon con cara (Milestone with a Face), recognition of artistic achievement awarded by UTEPSA, Private Technical University of Santa Cruz, Bolivia (2012)
Recognition of Honorary Citizen of Santa Cruz, awarded by the Civil Committee for Women (2013)
City Award for Culture Merit to the Director of the Manzana 1 Espacio de Arte art gallery (2015)
Gunnar Mendoza Award granted by the Ministry of Culture for the management of the Manzana 1 Espacio de Arte art gallery (2017)
Appointment to the position of Honorary Consul of the Republic of Slovenia to Bolivia, Santa Cruz, Bolivia, 2021
Od 9. maja v Galeriji Melite Vovk gostuje akademski slikar Mitja Ficko. Razstava je na ogled vsak dan od torka do nedelje, do 29. junija 2022, med 16. in 20. uro. Ob ponedeljkih je galerija zaprta.
HAPPY FAMILY
»Pred nami so slike manjšega formata, takega, da sem jih lahko spravil v navaden avto. Nastale so v zadnjih nekaj letih. Zaradi različnih slikarskih interesov, ki sem jih imel, se tudi slike med seboj ločijo po sklopih in tvorijo nekakšne družine. Tudi posamezne družine slik so si med seboj različne, nekatere tudi do te mere, da bi jih zlahka pripisali drugemu ali celo več avtorjem. Ko slikam, me preplavi nekakšna radovednost, izziv. Nenehno me preganja vprašanje: kaj je za tistim ovinkom, za tistim hribom, za tisto goro? In ker so poti neba tako različne, mi vsaka stran narekuje drugače, enkrat bolj pripovedno, drugič spet bolj izčiščeno pokrajino. Ko glede na svoj slikarski interes izberem smer neba, pa sem na tej poti kot spužva, ki srka, prebavlja in skozi filter presejano spušča zlata jajca.« Mitja Ficko
Mitja Ficko: HAPPY FAMILY
Mitja Ficko (1973), dandanes že dobro poznan slikar srednje generacije, že vrsto let ustvarja prepoznavne atmosferične slike, pri katerih izhaja iz lastne izkušnje. Preko osebnega doživljanja jo pretvori v prizore, v nekakšne izseke metafor, kjer glavni cilj dela ni končna materializacija, pač pa nenehno prehajanje in odnosi med pripovedjo in vizualnim. Rad se poigrava s perspektivo in prostorom, ki ju na prav poseben način gradi in pogosto plasti z uporabo živih barv in številnih geometrijskih oblik, zato so dela razgibana, večplastna in domiselno spojena v privlačen in izkušenj poln nagovor.
Njegova strategija dela je zelo odprta. Polna je osmišljenih naključij, plastenja barvnih nanosov in kolažnih strategij. Intenzivno se poigrava s prostorom in perspektivo, s ploskimi in napetimi oblikami. Pri uresničevanju tega vizualnega jezika in gradnji vsebine si pomaga z uporabo bleščic in prav specifično, zanj svojevrstno rabo geometrije, barv in tekstur. Njegove atmosferične, subtilne mistike polne slike so dandanes hitro prepoznavne po razgibanih, drznih kompozicijah, neopredeljivi, fantazijski vsebini in nenehnemu prehajanju iz narativnega v abstraktno. Upodobljeni prizori predstavljajo različne izseke osebnih metafor in izkušenj čutenja. Slike, nasičene s skrivnostnimi bitji in ambivalentnim vzdušjem, povabijo v svet, ki vsakega gledalca spodbudi in nagovori k motrenju dela in samostojni, individualni interpretaciji.
Nasičenost barv in oblik ter velikokrat uporabljena kolažna strategija omogočata širok razpon poglabljanja v posamezna dela, ki v slikarskem smislu funkcionirajo, v linearnem prostoru in času pa učinkujejo kot perspektivni trik, iluzija ali časovna kompresija.
Četudi so vhodi pri večini slik izrazito figurativni, v zadnjem obdobju prevladuje avtorjeva težnja oddaljiti se od pripovednega in gledalcu omogočiti samostojno, neodvisno izkušnjo razumevanja in čutenja prostora slike. Zato živali same po sebi nimajo resnega alegoričnega pomena ali narativnega loka, prehajanje v abstraktno sliko pa se ob tem samoumevo. Ko abstraktna slika nakazuje avtorjev nadaljnji slikarski interes, razstavo še vedno povezuje avtorjeva prepoznavna figuralika.
Mitja Ficko nam na razstavi HAPPY FAMILY prikazuje svoj razvijajoči se likovni svet. Ta se intenzivno poraja, nenehno krepi, gledalca pa nagovarja k hrabrejšemu in neobremenjenemu pristopu, branju in čutenju.
Zapisala Maša Žekš
Od 12. marca v Galeriji Melite Vovk gostuje akademska slikarka Andreja Srna. Razstava je na ogled vsak dan, do 8. maja 2022, med 16. in 20. uro.
O avtorici in o razstavi
Andreja Srna je umetnica, ki ustvarja v Bevkah in v Radovljici. Leta 2014 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na slikarskem oddelku. Nadaljevala je z magistrskim študijem, v okviru katerega se je izpopolnjevala tudi na študijski izmenjavi na National College of Art and Design v Dublinu. Leta 2017 je pod mentorstvom prof. mag. Milana Eriča na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani dokončala magisterij, smer slikarstvo. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov Kranj.
Leta 2016 je na 1. slikarskem Ex-temporu Bled prejela veliko nagrado, Grand Prix. Dve leti kasneje je na 10. Mednarodnem slikarskem Ex-temporu Ptuj prejela Grand Prix mestne občine Ptuj in Nagrado Galerije FO.VI – samostojno razstavo s katalogom. Leta 2021 je na 6. slikarskem Ex-temporu Bled prejela nagrado za delo na temo Sreča. Ministrstvo za zunanje zadeve je uvrstilo dve njeni slikarski deli v stalno zbirko likovnih del, ki bodo krasila diplomatska predstavništva in konzulate doma in po svetu.
Ustvarja z različnimi mediji, največkrat z oljem in akrili. Slikarkino področje delovanja ni strogo začrtano. Pod vtisom njenih potovanj slika obrise spominov, ki se prepletajo v nekakšno abstraktno celoto. Zanima jo kombinacija med prijetnim, poznanim svetom in vznemirljivo tujino s svojimi eksotičnimi detajli. Ob pogovorih z zanimivimi osebami ali ob pogledu na kakšen posebno nenavaden, zanimiv ali lep obraz, želi te obrazne poteze in doživetja prenesti na platno in jih prikazati tako, da jih bodo lahko občudovali tudi drugi. Takrat se njen slog nagiba k tradicionalnemu. Že od malih nog pa se vsake toliko časa potopi v lasten fantazijski svet, ki pronica v naš svet skozi dela, ki so v osnovi ilustrativna.
Večino razstavljenih del je možno dobiti kot giclee print neomejene izdaje. Na voljo je tudi nekaj originalov.
Od 20. decembra v Galeriji Melite Vovk gostuje akademski slikar Janez Ravnik. razstava je na ogled vsak dan, do 10. marca 2022, med 16. in 20. uro.
O razstavi
Ob likovnem ustvarjanju Janeza Ravnika velja najprej pomisliti na številne cikluse slik, risb in lesenih plastik, ki so nastajali v dolgih letih likovno-pedagoških izkušenj in za katere bi najlažje rekli, da bi jih ustvarjalec oblikoval kot neke vrste dvogovor. Na formalni ravni je bil to dvogovor med različnimi likovnimi tehnikami, postopki in pristopi. Še pomembnejši dvogovor se je odvijal na vsebinskem nivoju, kjer je Janez Ravnik raziskoval – seveda kot likovnik in samo z likovnimi sredstvi – različne odnose med predmetom (osrednjim motivom slik) in okoljem (naravnim ambientom, v katerega je predmet logično vključen). Ker je Janez Ravnik osrednji motiv vedno razumel za simbol ali znanilca človeka in njegovih prizadevanj, torej – gledano iz najširše perspektive – civilizacije nasploh, ambient, v katerega je vpletal predmetne motive, pa mu je v tovrstnem likovnem svetu poosebljal svet narave, je posredno in na samosvoj način lahko raziskoval tudi vplive, ki jih ima narava na civilizacijo in obratno, ter tako izpovedal svoj pogled na svet in probleme naše dobe. Tem vsebinskim izhodiščem je ostajal zvest ne glede na velike razlike med posameznimi ciklusi, ki jih je včasih zaznamoval pretanjeno dodelan likovni nagovor – v mislih imam še zlasti njegova ciklusa olj z motivi inventivnega barvno-geometrijskega stopnjevanja lebdečih form in nizov svetlobe proti temi potujočih, v večni krog povezanih orehovih jeder in drugih bioloških oblik – spet drugič pa je bil umetnikov nagovor, prav tako kot pri najnovejši seriji del na papirju in slik, očarljivo prvinski in silovit: prvinski in silovit seveda zlasti glede na neposrednost potegov s čopičem in lazurnih razmazov barve po površini papirja in platna in prav tako glede na že skorajda frenetične, neverjetno sproščene ter pogosto na »strupene« modrikaste in vijoličaste tone vezane barvne kombinacije, ki že vrsto let veljajo za Ravnikov zaščitni znak, vendar v vsem ostalem dosledno premišljen. Zopet se srečujemo z, za likovnika tako značilnimi dialogi, ki jih tokrat lahko naštejemo še prav posebej veliko: dialog med različnimi likovnimi elementi (barvo, svetlobo, obliko), dialog med geometričnimi, »polgeometričnimi« in negeometričnimi oblikami, dialog med nemešanimi primarnimi in še vedno izredno čistimi sekundarnimi barvami, dialog med geometrijsko oblikovanim motivom v prvem planu in svobodnejšim svetlobno-barvnim ozadjem, dialog med prikazovanjem mirovanja in iluzije gibanja upodobljenih stvari ali pojavov itn.
Pričujoči akrilni ciklusi so nastali med leti 1994 in 1997 in nam navkljub svoji raznolikosti omogočajo, da sledimo poti študijsko zavzetega umetnikovega razreševanja zadanega problema. Ugotovili bi namreč lahko, da so npr. nekatera dela nastala najprej, nato pa so njihove rešitve umetniku predstavljale iztočnice za naslednja, ki so jim v marsičem podobna in hkrati že povsem različna. Ravnikovo zanimanje je bilo tokrat v veliki meri posvečeno poskusu slikarskega ponazarjanja »gibanja« predmeta, barve in svetlobe. Prav slednji se je likovnik s posebno pozornostjo posvetil zlasti v ciklusu »Svetlobne igre«, pri katerem vselej naletimo na tako ali drugače odslikano svetlobno-barvno gibanje, ki ga ponekod zastopa iluzionističen prikaz prosevanja, valovanja, lomljenja, torej učinkovanja svetlobe, ki se sprehaja po fantazijskih ambientih, spet drugje pa se lahko soočimo z barvno-svetlobni slapovi, ki prodirajo v globino slikovnega polja. Po tej plati je Ravnikovo slikarstvo sorodno prizadevanjem rayonizma oziroma »lučizma«, kratkotrajne smeri v ruski umetnosti, ki je tik pred 1. svetovno vojno razreševala problematiko v kristalne forme ujetih barvnih nanosov kot nosilcev svetlobnega valovanja. Nič manj optično privlačen ni njegov beneški ciklus, ki je dobesedno prežet z modrimi, zelenimi, vijoličastimi in še zlasti rdečimi, rumenimi in oranžnimi toni. Morda se je umetnik z izborom barv namenil celo obuditi spomin na toplo nenavadno sproščeno barvno paleto starih beneških slikarjev. Skozi barvne zavese se name prikazujejo beneške palače, kanali in mostovi, in zdi se nam, da smo se znašli v nenavadnem sanjskem svetu, v katerem kraljuje preteklost in ga navkljub upodobitvam nočnih prizorov prežarjajo barve sonca in ognja, kar se približno ujema z vtisi, ki jih dojemljivemu obiskovalcu nudi mesto ob laguni.
Vse različne svetlobnobarvne pojavne oblike, med katerimi mrgoli ekspresivnih poudarkov in intenzivnih barvnih kontrastov (na primer rdeče-zeleno), ki so odraz umetnikovega sproščenega in neobremenjenega likovnega pristopa, so podane na kar se da logičen način in v skladu z nekaterimi optičnimi zakonitostmi, toda Janez Ravnik jim je znova dodal motiv, ki ni niti najmanj racionalen. Nenavadna arhitekturna konstrukcija, zaznamovana s ponavljajočimi se priostrenimi oblikami, ki poseljuje osredja slik in del na papirju v ciklusu »Pogled v prihodnost« in pri ciklusu »Lebdeči objekti«, tako kot smo pri Ravniku že bili vajeni, breztežno lebdi v zraku, namreč ni več podrejena nikakršni logiki. Prav vse posameznosti, ki jo sestavljajo, so plod umetnikove domišljije, pa vendar v tej konstruktivni in v resnici precej futuristično učinkujoči tvorbi lahko znova zaslutimo likovno metaforo današnjega sveta in predvsem sveta in civilizacije prihodnosti, kar nas zopet vrača k osrednjemu motu ustvarjanja Janeza Ravnika: razmerju med civilizacijo in naravo ter njunem medsebojnem vplivanju. Tovrstne, morda iz realnega izvzete, nikakor pa ne presnete »arhitekturne« motive je zato slikar prikazal v različnih odnosih do »naravnega« ambienta: ponekod jih je oddvojil od tal in postavil v vmesni prostor, ki ni nebo in ne zemlja, spet drugje so trdno zasidrani na tleh, kot da bi Janez Ravnik želel poiskati skladnost med civilizacijo in naravo ali pa morda skladnost med naturo naturans (naravo stvarnico) in naturo naturata (mrtvim predmetom), ki ju prizadevni snovalec novih likovnih svetov venomer znova doživeto združuje v povedno celoto, v katero se po neki nenavadni logiki harmonično zliva tudi jezik likovnih elementov.
Če se je Janez Ravnik v svojem prvem zaokroženem ciklusu »Spomeniki« (1965–1968) poklonil ostalinam starodavnih civilizacij, če se je v ciklusu »Človek in vesolje« (1968–1970) preroško zazrl v čase, ki šele prihajajo, če so bili »Produkti civilizacije« (1970) zaznamovani s strahom pred novodobnimi naplavinami in polucijo okolja, če so bile na primer »Zavite forme« (1971–1973) umetnikov korak v smeri opartistične obravnave likovne oblike, medtem ko sta bila ciklusa »Plodovi« (1973–1979) in »Oreh« (1980–1982) namenjena prikazu pomenskega potovanja konkretnega, vendar s simbolno podstatjo zaznamovanega predmeta po različnih ambientih, tudi za tokratna razgibana in formalno nemirna dela, pri katerih se je slikar morda bolj kot kdajkoli navezal na izpovedni jezik barve, velja, da niso nič manj duhovno angažirana. Z gotovostjo pa velja dodati, da umetnikov likovni svet ostaja še naprej odprt…