Od 9. maja v Galeriji Melite Vovk gostuje akademski slikar Mitja Ficko. Razstava je na ogled vsak dan od torka do nedelje, do 29. junija 2022, med 16. in 20. uro. Ob ponedeljkih je galerija zaprta.

HAPPY FAMILY

»Pred nami so slike manjšega formata, takega, da sem jih lahko spravil v navaden avto. Nastale so v zadnjih nekaj letih. Zaradi različnih slikarskih interesov, ki sem jih imel, se tudi slike med seboj ločijo po sklopih in tvorijo nekakšne družine. Tudi posamezne družine slik so si med seboj različne, nekatere tudi do te mere, da bi jih zlahka pripisali drugemu ali celo več avtorjem. Ko slikam, me preplavi nekakšna radovednost, izziv. Nenehno me preganja vprašanje: kaj je za tistim ovinkom, za tistim hribom, za tisto goro? In ker so poti neba tako različne, mi vsaka stran narekuje drugače, enkrat bolj pripovedno, drugič spet bolj izčiščeno pokrajino. Ko glede na svoj slikarski interes izberem smer neba, pa sem na tej poti kot spužva, ki srka, prebavlja in skozi filter presejano spušča zlata jajca.« Mitja Ficko

Mitja Ficko: HAPPY FAMILY                      

Mitja Ficko (1973), dandanes že dobro poznan slikar srednje generacije, že vrsto let ustvarja prepoznavne atmosferične slike, pri katerih izhaja iz lastne izkušnje. Preko osebnega doživljanja jo pretvori v prizore, v nekakšne izseke metafor, kjer glavni cilj dela ni končna materializacija, pač pa nenehno prehajanje in odnosi med pripovedjo in vizualnim. Rad se poigrava s perspektivo in prostorom, ki ju na prav poseben način gradi in pogosto plasti z uporabo živih barv in številnih geometrijskih oblik, zato so dela razgibana, večplastna in domiselno spojena v privlačen in izkušenj poln nagovor.

Njegova strategija dela je zelo odprta. Polna je osmišljenih naključij, plastenja barvnih nanosov in kolažnih strategij. Intenzivno se poigrava s prostorom in perspektivo, s ploskimi in napetimi oblikami. Pri uresničevanju tega vizualnega jezika in gradnji vsebine si pomaga z uporabo bleščic in prav specifično, zanj svojevrstno rabo geometrije, barv in tekstur. Njegove atmosferične, subtilne mistike polne slike so dandanes hitro prepoznavne po razgibanih, drznih kompozicijah, neopredeljivi, fantazijski vsebini in nenehnemu prehajanju iz narativnega v abstraktno. Upodobljeni prizori predstavljajo različne izseke osebnih metafor in izkušenj čutenja. Slike, nasičene s skrivnostnimi bitji in ambivalentnim vzdušjem, povabijo v svet, ki vsakega gledalca spodbudi in nagovori k motrenju dela in samostojni, individualni interpretaciji.

Nasičenost barv in oblik ter velikokrat uporabljena kolažna strategija omogočata širok razpon poglabljanja v posamezna dela, ki v slikarskem smislu funkcionirajo, v linearnem prostoru in času pa učinkujejo kot perspektivni trik, iluzija ali časovna kompresija.

Četudi so vhodi pri večini slik izrazito figurativni, v zadnjem obdobju prevladuje avtorjeva težnja oddaljiti se od pripovednega in gledalcu omogočiti samostojno, neodvisno izkušnjo razumevanja in čutenja prostora slike. Zato živali same po sebi nimajo resnega alegoričnega pomena ali narativnega loka, prehajanje v abstraktno sliko pa se ob tem samoumevo. Ko abstraktna slika nakazuje avtorjev nadaljnji slikarski interes, razstavo še vedno povezuje avtorjeva prepoznavna figuralika.

Mitja Ficko nam na razstavi HAPPY FAMILY prikazuje svoj razvijajoči se likovni svet. Ta se intenzivno poraja, nenehno krepi, gledalca pa nagovarja k hrabrejšemu in neobremenjenemu pristopu, branju in čutenju.

Zapisala Maša Žekš

Od 12. marca v Galeriji Melite Vovk gostuje akademska slikarka Andreja Srna. Razstava je na ogled vsak dan, do 8. maja 2022, med 16. in 20. uro.

O avtorici in o razstavi

Andreja Srna je umetnica, ki ustvarja v Bevkah in v Radovljici. Leta 2014 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na slikarskem oddelku. Nadaljevala je z magistrskim študijem, v okviru katerega se je izpopolnjevala tudi na študijski izmenjavi na National College of Art and Design v Dublinu. Leta 2017 je pod mentorstvom prof. mag. Milana Eriča na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani dokončala magisterij, smer slikarstvo. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov Kranj.

Leta 2016 je na 1. slikarskem Ex-temporu Bled prejela veliko nagrado, Grand Prix. Dve leti kasneje je na 10. Mednarodnem slikarskem Ex-temporu Ptuj prejela Grand Prix mestne občine Ptuj in Nagrado Galerije FO.VI – samostojno razstavo s katalogom. Leta 2021 je na 6. slikarskem Ex-temporu Bled prejela nagrado za delo na temo Sreča. Ministrstvo za zunanje zadeve je uvrstilo dve njeni slikarski deli v stalno zbirko likovnih del, ki bodo krasila diplomatska predstavništva in konzulate doma in po svetu.

Ustvarja z različnimi mediji, največkrat z oljem in akrili. Slikarkino področje delovanja ni strogo začrtano. Pod vtisom njenih potovanj slika obrise spominov, ki se prepletajo v nekakšno abstraktno celoto. Zanima jo kombinacija med prijetnim, poznanim svetom in vznemirljivo tujino s svojimi eksotičnimi detajli. Ob pogovorih z zanimivimi osebami ali ob pogledu na kakšen posebno nenavaden, zanimiv ali lep obraz, želi te obrazne poteze in doživetja prenesti na platno in jih prikazati tako, da jih bodo lahko občudovali tudi drugi. Takrat se njen slog nagiba k tradicionalnemu. Že od malih nog pa se vsake toliko časa potopi v lasten fantazijski svet, ki pronica v naš svet skozi dela, ki so v osnovi ilustrativna.

Večino razstavljenih del je možno dobiti kot giclee print neomejene izdaje. Na voljo je tudi nekaj originalov.

Janez Ravnik, Svetloba Benetk, Galerija Melite Vovk

Od 20. decembra v Galeriji Melite Vovk gostuje akademski slikar Janez Ravnik. razstava je na ogled vsak dan, do 10. marca 2022, med 16. in 20. uro.

O razstavi

Ob likovnem ustvarjanju Janeza Ravnika velja najprej pomisliti na številne cikluse slik, risb in lesenih plastik, ki so nastajali v dolgih letih likovno-pedagoških izkušenj in za katere bi najlažje rekli, da bi jih ustvarjalec oblikoval kot neke vrste dvogovor. Na formalni ravni je bil to dvogovor med različnimi likovnimi tehnikami, postopki in pristopi. Še pomembnejši dvogovor se je odvijal na vsebinskem nivoju, kjer je Janez Ravnik raziskoval – seveda kot likovnik in samo z likovnimi sredstvi – različne odnose med predmetom (osrednjim motivom slik) in okoljem (naravnim ambientom, v katerega je predmet logično vključen). Ker je Janez Ravnik osrednji motiv vedno razumel za simbol ali znanilca človeka in njegovih prizadevanj, torej – gledano iz najširše perspektive – civilizacije nasploh, ambient, v katerega je vpletal predmetne motive, pa mu je v tovrstnem likovnem svetu poosebljal svet narave, je posredno in na samosvoj način lahko raziskoval tudi vplive, ki jih ima narava na civilizacijo in obratno, ter tako izpovedal svoj pogled na svet in probleme naše dobe. Tem vsebinskim izhodiščem je ostajal zvest ne glede na velike razlike med posameznimi ciklusi, ki jih je včasih zaznamoval pretanjeno dodelan likovni nagovor – v mislih imam še zlasti njegova ciklusa olj z motivi inventivnega barvno-geometrijskega stopnjevanja lebdečih form in nizov svetlobe proti temi potujočih, v večni krog povezanih orehovih jeder in drugih bioloških oblik – spet drugič pa je bil umetnikov nagovor, prav tako kot pri najnovejši seriji del na papirju in slik, očarljivo prvinski in silovit: prvinski in silovit seveda zlasti glede na neposrednost potegov s čopičem in lazurnih razmazov barve po površini papirja in platna in prav tako glede na že skorajda frenetične, neverjetno sproščene ter pogosto na »strupene« modrikaste in vijoličaste tone vezane barvne kombinacije, ki že vrsto let veljajo za Ravnikov zaščitni znak, vendar v vsem ostalem dosledno premišljen. Zopet se srečujemo z, za likovnika tako značilnimi dialogi, ki jih tokrat lahko naštejemo še prav posebej veliko: dialog med različnimi likovnimi elementi (barvo, svetlobo, obliko), dialog med geometričnimi, »polgeometričnimi« in negeometričnimi oblikami, dialog med nemešanimi primarnimi in še vedno izredno čistimi sekundarnimi barvami, dialog med geometrijsko oblikovanim motivom v prvem planu in svobodnejšim svetlobno-barvnim ozadjem, dialog med prikazovanjem mirovanja in iluzije gibanja upodobljenih stvari ali pojavov itn.

Pričujoči akrilni ciklusi so nastali med leti 1994 in 1997 in nam navkljub svoji raznolikosti omogočajo, da sledimo poti študijsko zavzetega umetnikovega razreševanja zadanega problema. Ugotovili bi namreč lahko, da so npr. nekatera dela nastala najprej, nato pa so njihove rešitve umetniku predstavljale iztočnice za naslednja, ki so jim v marsičem podobna in hkrati že povsem različna. Ravnikovo zanimanje je bilo tokrat v veliki meri posvečeno poskusu slikarskega ponazarjanja »gibanja« predmeta, barve in svetlobe. Prav slednji se je likovnik s posebno pozornostjo posvetil zlasti v ciklusu »Svetlobne igre«, pri katerem vselej naletimo na tako ali drugače odslikano svetlobno-barvno gibanje, ki ga ponekod zastopa iluzionističen prikaz prosevanja, valovanja, lomljenja, torej učinkovanja svetlobe, ki se sprehaja po fantazijskih ambientih, spet drugje pa se lahko soočimo z barvno-svetlobni slapovi, ki prodirajo v globino slikovnega polja. Po tej plati je Ravnikovo slikarstvo sorodno prizadevanjem rayonizma oziroma »lučizma«, kratkotrajne smeri v ruski umetnosti, ki je tik pred 1. svetovno vojno razreševala problematiko v kristalne forme ujetih barvnih nanosov kot nosilcev svetlobnega valovanja. Nič manj optično privlačen ni njegov beneški ciklus, ki je dobesedno prežet z modrimi, zelenimi, vijoličastimi in še zlasti rdečimi, rumenimi in oranžnimi toni. Morda se je umetnik z izborom barv namenil celo obuditi spomin na toplo nenavadno sproščeno barvno paleto starih beneških slikarjev. Skozi barvne zavese se name prikazujejo beneške palače, kanali in mostovi, in zdi se nam, da smo se znašli v nenavadnem sanjskem svetu, v katerem kraljuje preteklost in ga navkljub upodobitvam nočnih prizorov prežarjajo barve sonca in ognja, kar se približno ujema z vtisi, ki jih dojemljivemu obiskovalcu nudi mesto ob laguni.

Vse različne svetlobnobarvne pojavne oblike, med katerimi mrgoli ekspresivnih poudarkov in intenzivnih barvnih kontrastov (na primer rdeče-zeleno), ki so odraz umetnikovega sproščenega in neobremenjenega likovnega pristopa, so podane na kar se da logičen način in v skladu z nekaterimi optičnimi zakonitostmi, toda Janez Ravnik jim je znova dodal motiv, ki ni niti najmanj racionalen. Nenavadna arhitekturna konstrukcija, zaznamovana s ponavljajočimi se priostrenimi oblikami, ki poseljuje osredja slik in del na papirju v ciklusu »Pogled v prihodnost« in pri ciklusu »Lebdeči objekti«, tako kot smo pri Ravniku že bili vajeni, breztežno lebdi v zraku, namreč ni več podrejena nikakršni logiki. Prav vse posameznosti, ki jo sestavljajo, so plod umetnikove domišljije, pa vendar v tej konstruktivni in v resnici precej futuristično učinkujoči tvorbi lahko znova zaslutimo likovno metaforo današnjega sveta in predvsem sveta in civilizacije prihodnosti, kar nas zopet vrača k osrednjemu motu ustvarjanja Janeza Ravnika: razmerju med civilizacijo in naravo ter njunem medsebojnem vplivanju. Tovrstne, morda iz realnega izvzete, nikakor pa ne presnete »arhitekturne« motive je zato slikar prikazal v različnih odnosih do »naravnega« ambienta: ponekod jih je oddvojil od tal in postavil v vmesni prostor, ki ni nebo in ne zemlja, spet drugje so trdno zasidrani na tleh, kot da bi Janez Ravnik želel poiskati skladnost med civilizacijo in naravo ali pa morda skladnost med naturo naturans (naravo stvarnico) in naturo naturata (mrtvim predmetom), ki ju prizadevni snovalec novih likovnih svetov venomer znova doživeto združuje v povedno celoto, v katero se po neki nenavadni logiki harmonično zliva tudi jezik likovnih elementov.

Če se je Janez Ravnik v svojem prvem zaokroženem ciklusu »Spomeniki« (1965–1968) poklonil ostalinam starodavnih civilizacij, če se je v ciklusu »Človek in vesolje« (1968–1970) preroško zazrl v čase, ki šele prihajajo, če so bili »Produkti civilizacije« (1970) zaznamovani s strahom pred novodobnimi naplavinami in polucijo okolja, če so bile na primer »Zavite forme« (1971–1973) umetnikov korak v smeri opartistične obravnave likovne oblike, medtem ko sta bila ciklusa »Plodovi« (1973–1979) in »Oreh« (1980–1982) namenjena prikazu pomenskega potovanja konkretnega, vendar s simbolno podstatjo zaznamovanega predmeta po različnih ambientih, tudi za tokratna razgibana in formalno nemirna dela, pri katerih se je slikar morda bolj kot kdajkoli navezal na izpovedni jezik barve, velja, da niso nič manj duhovno angažirana. Z gotovostjo pa velja dodati, da umetnikov likovni svet ostaja še naprej odprt…